Včeraj dopoldne, 5.9.2016., je v stanovanju v Rimu umrl Žarko. Tipično pozabljeni primorski junak. Ni mogoče reči, da nepričakovano, saj je dopolnil 96 let; zadnjih šest slep. Ob strani mu je bila Moldavka, ga. Raisa. Klical sem popoldan večkrat, da rečem, da mu končno prideva na obisk, pa ni nihče dvignil slušalke. Potem pozno zvečer še hčer in mi pove. Ne bo treba na obisk. Naj počiva v miru. Žarko me je večkrat vprašal po razlogu izginjanja (razpadanja) slovenske nacije prav tu, na zahodu, kjer so se zgodili največji boji, prav z namenom obstoja. Zato pred Vami DVA HEROJA:
15. Februarja 2019 sem obiskal sejem Biofach v
Nurnbergu. Avtobus je peljal mimo krajev, kamor so na dan pred 75. leti potovali
naloženi v živinske vagone Komenci in
Rihemberčani v begunsko taborišče – »Russenlager« v Neumarkt. Pokrajina kot takrat, z zaplatami snega na osojnih legah in hladna.
Med izgnanci sta bili tudi moja stara
mama Ivana (Johana) in teta Marija. Oče
je bil kot tridesetleten na prisilnem delu v
Nemčiji že od prej – od 27.
septembra 1943., ko so Nemci požgali vasici Mali dol in sosednji Lukovec. Podoživljal
sem, kar sem že vedel o tistih časih in se
odločil, da objavim. Ker uradna
zgodovina »napreduje« kot jo posiljujejo silnice političnih sprememb. Torej naši
ljudje so bili masovno odpeljani v te kraje, da so nadomeščali pomanjkanje
delavcev v industriji in kmetijstvu, ker
je Hitler svoje moške mobiliziral na
fronto. Neposreden povod za gorje v Neumarktu
je bil napad na nemško
preskrbovalno kolono v Dovcah med
Komnom in Branikom in le dober kilometer
stran od vasice Mali dol, kjer sem doma.
Zame je bila novost, da se je nacizem pojavil najprej v
Nurnbergu in da je prav v tem mestu Hitler najraje razkazoval svoje elitne pripadnike
na paradah in mimohodih. Prav ob
razstavišču, ob več kilometrov dolgem ravnem cestnem odseku, je še videti
ostanke »stopnic«, s katerih so takrat zainteresirani lahko občudovali strumne
mimohode in prireditve.
Pomembneje se je obeleževanje spomina pospešilo ob 40. –obletnici OF, (osvobodilne fronte slovenskega naroda), ko je bilo izdanih kar nekaj knjig in poimenovanj v zvezi z vojnimi in povojnimi dogodki, z namenom ohranjanja spomina in sistema. Revija »primorska srečanja« 41/42, letnik 1984., je objavila vsebine ki so jih pripravili in izvajali še živeči akterji revolucije . Tretji odstavek bolj na koncu navaja, da: Rudi Kodrič svojega prispevka o Krasu ob kapitulaciji Italije, ni pripravil.
Z osamosvojitvijo Slovenije, ko bi pričakovali umirjanje sistema, ki je uradno propadel, se, še po desetletjih dejansko intenzivira. Primerjava med prejšnjim posnetkom, ko so se pred spomenik postavili udeleženi na zmagoviti strani in posnetkom dogajanja 43. Let pozneje (2017), nekaj pove. Sam nisem slavnostnega govornika pravzaprav niti razumel.
Obesek sem pred par leti našel pred spomenikom. Ne vem, če svoje zahteve naslavlja pravemu…
Moram pa reči, da je letošnji (2. Februarja 2020) slavnostni
govornik, prof. Samo Pahor iz Trsta, vsaj tokrat zaustavil trend »reševanja sveta« ob tem pomniku. Nakazal
je osnovne korake, ki bi jih po njegovem mnenju morali narediti narodni
vodje v dobrobit slovenstva.
Skratka, odločil sem se predstaviti nekakšno trganko iz
dokumentov, ki so mi kakorkoli prišli pred oči in tolmačijo zgodbo, kolikor je tudi zgodba mojih
prednikov. Predvsem me moti skrajno poenostavljanje in posiljevanje z
zgodovino, kakor je všečna ulici. Za primeren začetek, moramo skoraj sto let v
preteklost, v čas italijanske okupacije in ponujam v branje redkost - odrezek
Reškega časopisa Sloga , št. 199, od
20.8.1931. Kopijo je ohranil Ignac Godnič, ki je zabeležil svoje spomine do
leta 1935. in so se ohranili v arhivu v Novi Gorici. Tukaj v 4. odstavku piše,
da je bil on med osumljenimi za požig ene šole. (Gre za staro šolo v Škrbini, v
kateri so Tigrovci zažgali učilnico.) O trpljenju Primorcev pod fašizmom
se je začelo javno pisati šele po propadu sistema, ki ni dovoljeval
Slovencem in na javnem mestu niti otrokom izražanja v maternem jeziku, kaj šele tiska. Slovencem Italija ni
dovolila niti enega dnevnega časopisa v svojem jeziku. Nemška okupacija, ki je sledila italijanski;
pravzaprav je zasedla italijansko državo in v aparat angažirala tudi
republikanske fašiste in slovensko domobranstvo, je jezikovno zatiranje zavrla in vzpostavila samostojno Primorsko pokrajino. V PRIČEVANJIH na strani 183, zasledimo, da v Svetem partizanske šole okupator ni ogrožal, čeprav
je imel možnost z zvonika v Komnu dogajanje opazovati. So pa partizani grozili šolskemu sistemu pod
nemško okupacijo do te mere, da so pedagoškim delavcem, ki so po županstvih te
šole vzdrževali (domoljubom), grozili z likvidacijami in tak žalosten primer je Ernest Jazbec, z dvema visokošolskima diplomama,
prav iz Svetega. Organiziral je slovensko nevtralno šolstvo, mimo
partizanov in domobrancev v težkih medvojnih razmerah na Tržaškem in Goriškem. Ni
se vrnil iz nemške konfinacije. Izginil je nekje na poti...
Tukaj Godnič zase pove, da je bil komunist (italijanski) in
da jih partija ni ščuvala v uničevanje državne imovine, pač pa so to počeli
pripadniki neke druge organizacije. Je širil in prenašal tudi njihovo glasilo.
V tej stari italijanski šolski stavbi v Škrbini, ki je bila delno zažgana
septembra 1929., ima danes domicil »partizanska šola«, v spomin na slovensko
partijo. Vendar pa gre za ukradeno trofejo, ker tista (iredentistična) organizacija,
je bila dejansko ugonobljena s strani slovenske partije.
Del zapisa zgodovinarke Milice Kacin Wohinc nam predstavi
stanje tik pred 2. vojno, nam pa tudi pove, da načina, kako so – izmi –
novačili v svoje vrste, torej kupovali
članstvo in pripadnost, nismo nikoli raziskali… ( To skrivnost vsakokratna elita ohranja zase).
Stjenka je spadal k tistim, ki so izstopali. Kot tretji iz družine, ki bi služil vojaščino,
je bil v italijanske vojske oproščen, oziroma vpoklican za samo šest mesecev. Pripisuje se mu
tigrovska in zatem partijska pot, vendar
italijanska partija ni bila niti senca slovenske, ki je vzpostavila in si podredila OF. Zapori so ga prepričali v nujnost upora in izvajal
je minerske sabotažne akcije ter se junija 42. Zaradi vpoklica raje
umaknil med partizane Vipavske
čete. Tam so oblikovali skupino in jo vrnili na Kras kot Kraško četo.
Do spomladi 43. je v več skupinah spremljal novince v notranjost čez rapalsko
mejo. V prilogi njegova pot po nemški
okupaciji.
Vendar, najprej je bil »Stenka«. In za njegove je tudi ostal Stenka. Menda po stenju, kakor so takrat
po domače imenovali detonatorsko vrvico, ki jo je bilo mogoče najti kot ostanek iz prve
vojne in je še kot otrok te ostaline vneto iskal in preizkušal, da mu je to »veselje«
prineslo nadimek.
Dugulin Avgust je po vojni sestavljal zgodovino in predal v Arhiv. Stjenka je namesto, da bi se odzval pozivu za mobilizacijo, poniknil v
Vipavsko četo; kak mesec kasneje sta za njim prišla še dva sovaščana. Tabor so
imeli v Vodicah nad Ozeljanom. Bataljon
Simona Gregorčiča je naraščal, razdelili so jih po »četah« in poslali
domov na svoj teren. Stjenkova »Kraška
četa« je imela ob prihodu na Kras 14 borcev domačinov in se ustalila na
Zajčevcu, hribu med Komnom, Branikom in Štanjelom.
Država je razmere spremljala. Iz uradne (tajne ) evidence upornikov: pod 113 najdemo Dugulin Avgusta iz Škrbine, ki je bil organizator z navezo na slovensko partijo iz Dravske banovine ; pod 117 Šibelja Antona iz Tomačevice – Stjenko.
Šibelja Marija iz Tomačevice se je priženila iz Malega Dola .
Iz številne družine - imela je še štiri brate in tri sestre. Ena, poročena kar
k sosedom, mi je kasneje postala nona,
druga je bila poročena v Preserje pri Komnu in tretja na Opčine. Šibeljevi so bili Stjenkovi sosedje. Sin
Franc je bil takrat v italijanski vojski
(pogrešan 1943.), Marijin nečak Žarko iz Opčin pa zaprt v Trstu 1940.,
kot tudi Stjenka. Uporniki, ilegalci (ribelli) stikov s svojimi domačimi zaradi
varnosti niso smeli imeti ; tako se je zgodilo, da je bila njihov prvi skrbnik.
Zagotovo je v svojo preokupacijo vpletla še koga in prav tako zagotovo tudi svojo nečakinjo (mojo teto) Marico.
Moji predniki ob
začetku vojne. Posnetek sem po letu 2000 prejel iz Argentine, kamor je bil
poslan očetu in možu Rudolfu, ki je tja emigriral po letu 30. s starejšo hčerjo
Rozo. Zadaj levo moj oče Alojz, spredaj v sredini teta Marica, desno nona
Ivana, sestra Marije Šibelja. Ni tudi Franca, ki se je kot pekovski vajenec
smrtno ponesrečil leta 35. In ni njihove
none Marije, ki je takrat že za stalno obležala na postelji.
Alojz je zaradi zdravstvenih težav v dveh vpoklicih odslužil morda polovico vojaške obveznosti in ostal doma. Treh oseb
ki se držijo skupaj, kot tudi dekletca spredaj ne poznam. Verjetno gre za
sosede Verč, ki so leta 48. emigrirali v
Venezuelo.
V počastitev 40 – letnice OF je bilo organiziranih več dogodkov. Ob tej priliki je založba Lipa iz Kopra izdala knjigo prvoborca Franca Šibelje: "Med prvimi partizani na Krasu ". Marici, moji teti, je namenil kar poglavje »Obveščevalka Marica«. Takrat sem na slovesnosti namesto nje prevzel spominsko značko OF s plaketo. Knjigo sem kupil, ker se je napovedovala in ker je avtor prihajal k Šibeljevim k Albinu, kjer sem se tudi sam dosti zadrževal. Vsebina me je presenetila, še bolj pa odziv v vasi, saj sem mahoma izvedel še kruto resnico, da jo vaščani dolžijo za požig vasi Mali dol. Pravzaprav nisem vedel nič. Oče je bil že pokojni, ona v Argentini. Obujanje spominov po štirih desetletjih je prineslo cunami protislovij.
Prizadeti so pomrli
v zavesti, da je moja teta kriva.
Italijani so takrat takoj za njo zaprli še več kot dvajset nedolžnih vaščanov,
čemur je po par mesecih sledil še požig vasi 27. septembra 1943. Prav z namenom pojasnila takratne situacije sem
šel do Kodrič Rudija v Sežano in potem naslednjič mi je izročil kopijo
zapisanih spominov za Mali Dol. Prebral
sem, da »Mali Dol je bil, poleg Lukovca, tega dne požgan zaradi tega, ker je
nemška komanda, od ostankov fašističnih družin v Komnu, izvedela, da je Mali
Dol med prvimi vasmi, ki jih je
organizirala OF, in da prav iz te vasi izhaja Rudi Kodrič – Branko Zdrenjev, ki
je vodil likvidacijo najhujših fašističnih izdajalcev…
PRIČEVANJA iz več vasi
Krajevne skupnosti Komen so prizadevni akterji zapisovali leta 79. Kodrič, tudi pričevalec, si je na isti osnovi izdelal nekoliko
prilagojeno verzijo, katere kopijo mi je takrat izročil. PRIČEVANJA
je Dušan Luin, sin zbiralcev Marice in Ivana Luin, naprintal v svoji
tiskarni v Svetem v 10 izvodih leta 97. , ko je Jelinčič prav tam na
pokopališču odkril ploščo tigrovcu Godniču.
V počastitev dogodka Občina Komen hrani en tak trdo vezan primerek. Fotokopijo za Mali dol so mi naredili v arhivu v
Kromberku. PRIČEVANJA o
narodnoosvobodilnem gibanju na prostoru krajevne skupnosti Komen, (danes je
Komen sedež občine) so v 200 izvodih izšla 2019.
Prilagam za teto obtožujoč tekst na strani 86. Kakor piše in kakor govori ljudski spomin, je bila kriva za vse, poleg tega ji je Kodrič v svoji verziji, (ki ni doživela objave), odvzel tudi primat
sodelovanja s partizani in ga namenil svoji družini. Je res nesla hrano, "vendar potem izdala
kurirsko mrežo in vaščane da so jih zaprli in razumljivo, da je potem bila vas še požgana"…. ( zadnje 4 vrstice...)
V tem tekstu je tudi navedeno ( Kodričeva verzija tega vsadka
nima in se tudi ni zgodil), da so
Malodolci po boju pri Tupelčah, »v katerem je padel Mohor«, nahranili Stjenko
in njegovo četo. Vendar, Stjenke takrat v logoru pri Tupelčah niti ni bilo in bežali
so glavnina mimo Lukovca v Branico. Štirje od napadenih so pritekli k Marici v
Mali dol, kar tudi ni nikjer navedeno, vendar je Marica več kot štiri
desetletja po tistem našla osebo, ki ji je dogajanje potrdila. Tekst na 86. strani
PRIČEVANJ je očiten vzorec, kako načrtno diskreditirati zaslužnega in se
polastiti njegovih dejanj… Marica se je
po letu 91. Pojavila kot denacionalizacijski upravičenec in iskala priznanja,
da je bila na pravi strani in da je povojna zaplemba njenega premoženja bila
krivična…
Da je bilo mrzlo in so bili v
tem mrazu celo potni. Teta in njen brat sta na vse štiri skupaj nametala drva da so spodaj počakali noči. Vejevje, ki je bilo posekano s sekiro,
kakršna so bila takrat drva za kurjavo v štedilniku. Potem je menda pogosto na
glas »krmila« kokoši in jim javljala, da je vse mirno. Zapisala je Stubelj
Helena iz Prvačine, borka Prve Kraške čete.
Prevod poročila karabinjerjev potrjuje datum 10. Julij 1943. To poročilo ne omenja, da bi med vojaštvom v napadu sodelovali tudi fašisti, prostovoljci s štanjelskim tajnikom Tocafondijem, kar omenja Abram v prispevku o Lukovcu....
Datum 8.7. na telegramu spodaj, kot
tudi datum 19. junij v tekstu pove, da
so bile akcije proti kurirski mreži
sprožene še pred napadom pri Tupelčah, torej pred 10.7. 43. Teta je bila tako dokazano vsaj 10 julija še
doma in, če so jo prijeli okrog 20 julija kot pravijo SPOMINI, je bila med
zadnjimi in prepozno, da bi lahko še koga
izdala. Če se je vaščanom kako maščevala , ker so jo postrani gledali, ko so
morali »dajati« njej, ki je pobirala prispevke za OF, bi ji vsaj kasnejši malikovalci sistema
nekako morali oprostiti.
Telegram navaja da so 13 oseb
že prijeli ter tudi lokacije, ki jih preiskujejo, oziroma nekako vedo za mrežo.
V Mali dol jih je nad pravo osebo
»pripeljal« zločin v Rubijah…
Dokument pravi, da so uporniki v uniformah (partizani) 7.
Junija 1943. v Rubijah ubili oba moška v družini Adamič. Lucijan, otrok, še lahko pove, da je takrat
slišal mater, ki je očetu potrdila, da jim je že izročila njim namenjeno vrečo
moke. Dogovorjen prispevek je takrat bil pogoj za izraženo pripadnost OF, ker
je to hkrati pomenilo, da si se pred oblastjo kompromitiral in partizanom nisi
bil več nevaren, ker bi oblastem moral potem priznati, da jih podpiraš. Razlog ni bil prizadetim nikoli pojasnjen. Ubiti
je bil trgovec, z dejavnostjo in skladiščem v Tržiču, kamor se je dnevno vozil
s kolesom. Mi je pa teta pisala, da je
njo, ki je seveda skrivaj pobirala od sosedov prispevke za partizane v Malem
dolu in tudi drugje, prišla (Italijanom
) potem pokazat ena iz Rubij… Akcije, ko so partizani ubijali premožne Slovence, narekovala pa je to slovenska - sovjetska partija so prinesle revolt sosedov, ki početja niso prenesli in so se
tako maščevali tistim, ki so jih
prepoznali, da služijo partizanom.
Na strani 70. PRIČEVANJ
je izjava Dragice Ščuka, iz Volčjega grada, ki govori o (Stjenkovi)
kurirski liniji. Krivca za izdajo niso nikoli odkrili; ga tudi ni nihče iskal.
Takrat je že obstajala nova (partizanska, partijska kurirska mreža) in je stara (po domače teroristična, tigrovska,
večstrankarska - nefrontna, ) bila za
partijo moteča.
Naj ponovim zgodbo nekoliko drugače: Partizansko gibaje na Krasu je do kapitulacije Italije tvorila majhna, Stjenkova kraška četa, ki je do takrat v notranjost, preko rapalske meje v več skupinah pospremila preko 650 novincev , upornikov (ribelov), ker tukaj ni bilo možnosti za preživetje izven sistema ene partije ( fašija). Primorski antifašizem je bil tako kadrovsko izkoriščen za naloge slovenske partije v Dravski banovini, saj so bili Primorci z drugačnimi problemi razporejeni v tamkajšnje enote in jim je tako bil vsiljen »drug« sovražnik. »Izmenjava« je šla tudi v nasprotno smer. Predvsem je prihod slovenske partijske ideologije na Primorsko porušil strukturo upora, ki je slonel na tigrovskih temeljih. Dotlej so vsi sloji s Slovensko dušo tvorili blok, ki se je zoperstavljal fašistični Italij. Najhuje je bilo, da je »partizanskemu« gibanju na Primorskem bil vsiljen kader iz propadle fašistične stranke, ki se je pod silo razmer levil v nasprotno opcijo. Deloma tudi zato, ker je fašio le združeval predvsem tiste Slovence, ki so pomenili nekaj več in seveda hoteli zase več tudi potem, ko jim je ta zveličavna ideologija propadla. Tudi sam Stjenka, ki je za prvi logor svoji četi izbral Zajčevec – hrib med vasicama, je padel v to zanko. Ker ni preživel, je o njem ostalo prepričanje, da je »moral pasti«. Od svojega očeta, ki je bil letnik 1913. (Leto starejši od Stjenke), sem slišal le, da je bil Stenka (brez j) in pa, da je bil divjak. Oskrbo z najnujnejšim je lahko organiziral le preko zanesljivih znancev in sorodnikov izven naselij kot Komen in Štanjel, kjer so bile oborožene posadke tuje sile. Okolje je bilo silno nepredvidljivo. Tako je zdravnik Storič Dino, ki je bil tajnik fašistične milice v Komnu, kljub temu zavestno zdravil partizane in ni izdajal, medtem, ko je štanjelski tajnik Tocafondi menda celo organiziral svoje oborožene privržence v pogone proti partizanom, kar omenja tudi zapis o Lukovcu v nadaljevanju. Ta nepredvidljivost je Stjenko v »njegovih« okoliših silila v konspiracijo kot tudi v agresiven nastop in prisilno mobilizacijo tistih, ki so že kakorkoli služili v sovražnih strukturah – predvsem domačinov, ki so se kot podoficirski kader v italijanski vojski pojavili doma na obisku ali dopustu. Okoliš, ki mu je bil naklonjen in blizu, je vsekakor moral počistiti teh osebkov. Oče je nekoč govoril znancu, kako so Stjenkovi prišli mimo in omenili, da gredo likvidirat njegovega soimenjaka. Pa jim je menda rekel, naj ga pustijo, ker da bo lahko ratal še ta-boljši ! Tako se je tudi zgodilo. Upokojil se je kot oficir JNA.
Primorski antifašisti so seveda bili različnih slojev in enotni dejansko samo v eni stvari. Po vojni se je smatralo, da je bila ena največjih pridobitev naše NOB prav ta, da je Osvobodilni fronti uspelo odpraviti strankarstvo in je v boju proti okupatorju združevala vse napredne sile slovenskega naroda. Smatralo se je, da nam je enotnost vedno potrebna in zanjo je bila potem odgovorna SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva). OF je bila projekt slovenske partije, ki je na Primorskem dejansko odpravljala »strankarstvo«. In to se odpravi z razlikami v materialnem stanju. Antifašizma je Primorska imela na pretek in za izvoz v Dravsko banovino, kjer je bil tudi uporabljen za odpravljanje strankarstva – v lastni naciji. Okupatorski teror je v tem početju slovenski partiji kvečjemu pomagal.
Izjava Dragice Ščuka iz PRIČEVANJ. Omenja Stjenkovo mrežo in dogajanje časovno dokumentira.
 |
Toccafondi, vodja stranke in
žel. postaje v Štanjelu, prevod poročila
nadrejenim (vir AS):
Od Fascia iz Štanjela 13
januar 1943
Vecina prebivalstva se
oddaljuje od nas in ni vec tako zaupljivo.
Kar se tice partizanskega
gibanja, je zelo težko imeti kakšne informacije.
S pomocjo poznanstev in z
obiskovanjem vseh vasi v okraju sem izvedel, da je partizanov vse vec in da jih
vodijo slovenski in srbski poveljniki iz onstran meje,
ter da se med njimi kreta nek
visok svetlolasec, ki zna zelo dobro govoriti. On prepricuje mlade moške, ki bi
bili vojaško obvezni, da prostovoljno pristopijo k partizanom.
Obcasno sestankujejo po
gozdovih in tudi po zasebnih domovih, kamor so pripušceni le zanesljivi
elementi, z jasnimi protiitalijanskimi custvi, tako da je našim zaupnikom
onemogocen dostop.
Ponavljam kot že prej, da
imajo te bande odlicen pregled nad custvi posameznikov, kar vceplja strah med
naše zaupnike, katerim ni vec dovolj denar ali obljuba po pomoci.
Nacrt teh band je
vzpostavljati v vsaki vasi svojo bazo in pripravljati ljudi na oborožen upor.
Skušajo simpatizirati s
prebivalstvom tako da jim ne škodijo, le prosijo za hrano. Obenem pa ustrahujejo
vse tiste, ki so na sumu sodelovanja z nami.
V okolici Štanjela in
Rihemberka je nekaj skupin mladih, ki se urijo in cakajo na orožje.
Ocitno jim krajevno
prebivalstvo pomaga z živežem.
Zaenkrat je prebivalstvo še
disciplinirano in kaže pokoršcino do naših pobud, v glavnem, da ne trpi naših
posledic.
Sicer pa caka na razvoj
dogodkov.
Tajnik Fascia
Giuseppe Toccafondi
Eden od dveh udeležencev, doma iz Štanjela, ki sta pred sabo vodila Tocafondija pred jamo v Coljavi, mi je povedal, da se je vrnil iz italijanske vojske le kak dan prej. Služil je v Šempetru. Torej je praktično naslednji dan (šlo je za vseljudsko vstajo in mobilizacijo), že pred cevjo peljal »svojega« tajnika. Pot jima je kazalo mlado dekle. Ko so prišli do jame, se je ujetnik ustavil, z ene strani izza grma je Kodrič dal z roko znamenje (zamah) in z druge strani je sledil rafal v hrbet. Žrtev je padla v jamo brez besed. Viri navajajo, da je na Krasu v teh dneh ostalo mogoče le deset »starih« partizanov, saj so praktično vsi odšli na »goriško fronto«. Trojic
Kako je Kodrič Rudi zamenjal uniformo za cape, ni znano. Stjenka naj bi na njihova dvoriščna vrata s kredo napisal: Rudi e' morto. Ni verjetno, da bi se javil sam kot piše v Pričevanjih in potem v hipu zablestel; verjetneje so ga Stjenkovi prisilili v prestop, vsaj po knjigi Franca Šibelje na strani 219, je prve dni maja 43. bil še v četi. Ko sem poizvedoval glede osebnega odnosa med njim in Stjenko, sem dobil odgovor, da je bil: »Ne prav dober«. Dejansko sem dobil tudi odgovor, da je vsakdo, ki je prišel z njim v odnos, potem izšel poražen. Med ljudmi je bilo znano, da je bil prej podoficir v italijanski okupacijski armadi v Ljubljanski pokrajini, saj se je tudi srečeval z nekaterimi vaščani, ki so tam živeli. Gotovo je bil angažiran kot prevajalec in gotovo je že razumel vzvode prepričevanja kakor so se vzpostavili v odnosu do okupiranega prebivalstva. Menda vezist. Je verjetno, da gre za isto osebo; Kodrič – Korich. Sam mi je povedal, da je imel težave zaradi č-ja na koncu priimka. Si mislim, da so ga v italijanski vojski kot Slovenca izsiljevali z določanjem nalog in prav tako potem druga stran. Dugulin ga je opazil in potegnil iz trupe, »izpod Stjenke »; mogoče tudi skozi informacije nadrejenih in že poleti je postal njegov sodelavec v partijskem komiteju na terenu, (Okrožni komitet KPS za Kras). Dejansko je imel vojaška znanja, kar je partija iskala in ga izkoristila za vzpostavitev struktur po njenem vzoru. Je tudi razumljivo, da naveza ( združba) borcev s tako nasprotno zgodovino ne more vzpostaviti tovarištva. Ne glede na dotedanjo dominacijo je tako Stjenka bil sčasoma porinjen v izvrševanje nalog. Partija je sebi našla boljšega vojaka, ki je neskrupulozno ( brezsramno, brezvestno, nemoralno) izvrševal njene naloge. Prišel je tako v najožji izbor, ki je imel zveze z nadrejenimi, narekoval akcije, likvidacije, grožnje, organiziral nabirke hrane, širil mrežo OF… Tako je imel v svojstvu partijskega organa tudi priliko opazovati požig Malega dola.
Del zapisa iz PRIČEVANJ ( Kodričeva verzija, ki je določene dele podčrtal z rdečo, verjetno preden mi je izročil izvod za Mali dol. Tukaj navaja, da je ( v svojstvu komiteja KP ) vodil likvidacije takoj po razpadu ( predaji ) Italije, septembra 43.
Karakter zatiranega, se razlikuje od tistega, ki je vedno »špilal« gospoda. Stjenka se ni šel zaprtih igric. Po ljudskem izročilu je v napadih v določenem trenutku zaukazal in prvi vključil vso bestialnost, ki jo je njegova uigrana skupina dejansko bila sposobna odigrati in zaključili so vedno z uspehom. Septembra 43. je to lahko še pokazal kot se vidi iz priloge. Kasneje vse težje, ker je po prihodu Nemcev na Primorskem prišlo do zlitja, oz. mobilizacije velikega dela propadle italijanske vojske v komunistični blok. Tako je, menda ne s tem namenom, prišlo do »zamenjave«. Vsaj 2600 prepričanih antifašistov se je pred kapitulacijo znašlo med partizani v Dravski banovini, ( okrog 600 jih je "transportiral" sam Stjenka, medtem, ko so primorske partizane obogatili predvsem bivši italijanski vojaki in pripadniki različnih nacij, ki so se zatekli v novonastali IX. Korpus.
Nova situacija. Sovražna vojska je po predaji imela prosto
pot na partizansko stran. Primorski
antifašisti, ki so pod fašizmom umirali, so se znašli z ramo ob
rami (z bivšimi krvniki) v boju za nove cilje. Kodrič je bil pravzaprav samo kakega pol leta
hitrejši in skrajno učinkovito uporabljen za partijsko strategijo. »Doktrina«
zmage je potrebovala kader brez hrbtenice. (pod 3.- proti ital. vojski se ustavijo sovražnosti....)
Mali dol. Požig po Ivu Žajdeli, po pripovedi Ade Humar
Tudi po Adi Humar. Njena družina je par mesecev poleti 43., do požiga bila deležna nekakšne »policijske
ure«. Ker je neposredni sosed Rudi, za katerega je veljalo, da je mrtev, dejansko postal partijski funkcionar na
terenu in tako lahko po potrebi ponoči zahajal domov, jih je VOS strašil, da morajo ponoči
zagotoviti popoln mir. Ne sme se oglasiti pes, ne smejo prižigati petrolejke,
ne smejo ponoči biti zunaj… Z živino se je poleti zaradi vročine in obadov,
včasih delalo na polju tudi ponoči, ob siju lune. Niso poznali vzroka ustrahovanja…
Štanjel, Župnik in
župnišče. Po dekanu Kosu… Moške so pobirali za delo v Nemčijo… ( Kodrič je bil vezist..)
Lukovec. Tistega dne so ustrelili tudi dva Rihemberčana na mostu nad gradom. Ko so jih zajeli v
raciji za prisilno delo, so pri njima našli po žepih naboje, potem pa je kamion
naletel na ovire podrtega drevja na poti v Komen. Potegnili so ju s kamiona in
v opozorilo ostalim ustrelili. Na mostu stoji obeležje. Na Grižniku so ustrelili hišnega gospodarja,
očeta številne družine, ki se je pravkar vrnil iz. ital. vojske. Naselje
Lukovec je dalje, naprej, čez hrib, na
pol poti proti Štanjelu. Abram v zapisu pravi, da se je napad pri tupelčah
zgodil 27.6. in da ga je vodil Toccafondi. Vendar njegov zapis je nastal po
spominu, leta 2003. Poročilo karabinjerske skupine iz Gorice, govori o akciji 10. 7. 1943. Franc Šibelja, glede
datuma omenja samo, da se je zgodilo julija. (Med prvimi partizani na Krasu,
stran 226.
Direkten povod za požig vasic Malega dola in gotovo tudi Lukovca
je tako bilo streljanje fašističnih mogotcev ob kapitulaciji. ( In ne mogoče izdaje aktivistov po zajetju.) Kako je potekalo za tega iz Štanjela, mi je
povedal udeleženec. Kodrič je likvidiral tiste,
ki so ga par let prej, na priprošnje njegove sestre, dvignili iz revščine. Zblojeni (slovenski) partijski vrh je sprejemal v svoje vrste kandidate, ki so se
najprej bili pripravljeni kompromitirati.
Zapovedi vrha partije so se tudi
še desetletja kasneje izvrševale
neverjetno hitro in učinkovito. Skrivnost je v krhkosti položaja tistega, ki mu je bila
naloga naložena, saj ga je v primeru neposlušnosti verjetno čakala »že
napisana« obtožnica za pretekla dejanja.
Konvertiti so najhujši. Kodrič je bil dvojni konvertit. Najprej iz
revščine periferije v fašio, potem v komunizem. Tako se je odpor že v obdobju pred padcem
Fašizma transformiral. Stjenka je bil smrtni sovražnik fašizmu, vendar slab komunist. Je prejel tudi najvišji partijski ukor. Njegova kurirska mreža je novi, partijski, ki
jo je po nalogu Odseka za zveze pri glavnem štabu NOV organiziral Kodrič, bila
v napoto. In je tudi izginila v italijanske zapore takoj, ko je partija
zaukazala likvidacije bogatejših po periferiji.
To obdobje, ki se je končalo s pobojem fašistov, je zapečatilo tudi z upornim primorskim antifašizmom. Le, da za slovenskimi domoljubi ni nihče beležil osmrtnic....
Če ne bi vsaj nekateri vedeli, da je bila Rozalija Skalun tudi njegova sestra in je torej sam imel v Komnu poročeno desetletje starejšo sestro Marijo, ki mu je prej potom zvez tudi pomagala v bogatejšo družbo (fašio). .. Tile stavki so natisnjeni tudi v PRIČEVANJIH na strani 85. Če je kolaboracija obstajala, je seveda v vsakem primeru bila obojestranska.
Kodrič je po preobratu zgodaj spomladi 1943., ki je »spremenil« tudi njegovo širšo družino,
preziral vse kar je »dišalo« po Stjenki in odporu preden se je on pojavil, in dejstva »popravljal« v svojo korist. V PRIČEVANJIH na strani 85. Je moja teta navedena kot prva in potem v nadaljevanju
njegovo sorodstvo. V njegovi
verziji ji je primat odvzel, pa tudi
naprtil krivdo. Ni mogoče mimo
vprašanja, čemu je to počel.
Dejansko je odstranjeval vse, ki
so ga poznali od prej in bi utegnili ogroziti njegov vzpon. Najdemo tudi krvave
zgodbe.
Vendar je ob resnejših projektih odpovedal. Tukaj pri pripravi monografije za Kosovelovo
brigado, ki jo je potem zbral in sestavil Srb Isakovič in je bila šele pred tiskom prevedena v
slovenščino. Ostali pisci so v svojih delih bolj ali manj spretno zakrivali
njegova početja in vzdrževali njegovo politično podobo; kot se za narodnega
heroja pač spodobi.
Zavezništvo je kljub
požganim domovom ali prav zato, ostalo.
Teta je kot Žarka tukaj svojim dala eno tele. Po požigu so živino
razdelili sorodstvu in to tele je nož dočakalo v Preserjah, pri njeni teti. Žal
se ne vidi, če se je podpisoval z »j«. Na desni strani je podpisan (Zvone Bukovec)-
Nani. Ta, 4. bataljon je potem postal znani Južnoprimorski odred, ki pa je
hkrati bil že tretji ustanovljeni odred. Odredi so imeli standardno shemo sestave, le da jim je bil
»odrejen« teritorij in cilji s strani partijskih komand in so bili dokaj
samostojni. Poznal jih je celoten slovenski prostor. Vtis je, da so bili
»narejeni« po meri komandantov – prepričanih osebnosti, ki so poskrbele za
izjemno učinkovitost, nekakšna
samoiniciativna »zasebna« vojska, ki je
prav zaradi tega bila všeč partiji.
Napad v Dovcah se je
na svečnico , 2. 2. 1944. zgodil po volji Stjenke, brez dovoljenja in mimo
višjih organov. Za nemški transport je
izvedel iz svojih virov. Obvestil ga je njegov sorodnik iz Malega dola, Kukanja Jožef,
ki je živel v Trstu in se v ta namen zapeljal z motorjem v Koprivo na Krasu,
kjer je bil štab in mu podatek osebno prenesel. To mi je sam povedal po letu
2000 in zatrdil, da bi ne glede na znane posledice tudi danes storil enako.
Čakali so jih tudi že prejšnji dan. Glede poteka je zaradi nezgovornosti udeležencev vsak opisovalec režiral svojo zgodbo. Prilagam domobranski zapisnik (zaslišanje) partizana, ki je mogoče tudi bil zraven, vendar se kasneje predal. Najbolje mu je kazalo, če je izpostavil prav domobranca kot največjo žrtev. Sem bil samo enkrat zraven, ko je skupina zainteresiranih od udeleženca v napadu hotela izvedeti kako je bilo. Povedal je, kje je imel položaj, da pa ni nič videl in nič ne ve. Ležal je za veliko skalo in ko je bolj zapokalo, je tudi on ustrelil, tako, da glave ni niti dvignil. Vojni dopisnik, ki piše v prvi osebi, zaokroži kot je takrat ustrezalo propagandi. In Franc Šibelja je bil zraven, pa ne omenja eksplozije municije na kamionu.
Pahor tržaški, stoletni, ki je (verjetno) bil takrat v
zaporu v Trstu in kasneje poslan v Dachau, v svojem romanu Zatemnitev:
Partijski zapisnik od 7.3.1944., par dni po požigu Komna ,
Branika, Tomačevice… V Malem dolu sta
takrat goreli le še dve hiši, odpeljani pa so bili tisti, ki so se še
nahajali na prizadetih lokacijah. Lukovca niso deportirali, v Štanjelu so si premislili.
Poročevalca sta bila Dugulin in Kodrič. Komen
in Štanjel sta bila »gnezdo«
fašistov. Pripadnost je preprosto
kupljiva z dobrinami, kot tudi vse drugo. Svojevrstno dvoličnost je pokazal
tudi IX. Korpus. Mogoče so prav v
opravičilo nebranjenja prebivalcev navrgli
to dejstvo. Pravzaprav je bil samo »brezzobi tiger« , ki so ga pretežno
vzdrževali Slovenci iz Furlanije v pričakovanju
boljših časov.
Stjenka je bil eden tistih, za katere se je govorilo, da je »moral« pasti, ali tudi, da bi bilo vse drugače, če bi bil še živ. Njegov sovaščan in soborec, ki mu je posvetil knjigo ( ob 40 letnici ustanovnega kongresa KPS na Čebinah jo je kakor v posmeh, izdala založba Lipa ), je seveda zabeležil tudi njegovo smrt, vendar tudi pustil prostor za sum, da je šlo za zaroto. Nemci da so jih potem zvlekli skupaj in položili v vrsto. Še nedolgo nazaj, torej tričetrt stoletja po tem, mi je znanec z nekakšno gotovostjo izgovoril ime in priimek tistega, ki da ga je… Tistega dne so nemški vojaki nenemške narodnosti (Ukrajinci) prav tam zajeli Bolje Jožeta, ga vzeli medse, da je z njimi prespal in ga naslednjega dne v Gorici izročili Domobrancem.
Kljub vsemu - Stenka. In ostal je tam z neimenovanimi. "Delavnice" IX. korpusa.... Kot da bi bili določeni. In Ukrajinci ( mobilizirani v Nemško vojsko so jih...)
Ivan Turšič, padli dvaindvajsetletni komandant divizije, poprej tudi prvi komandant Kosovelove, je bil nedvomno deležen pozornosti, ob kateri začutimo razliko napram Stjenki. Kult osebnosti. Stjenka je bil kakih 8 let starejši, antifašist z razlogom, heroja sta oba postala posmrtno. Vir internet: Kodrič in Turšič.
Pokopan prvič, s častmi…
Pokopan drugič, s častmi …
Stjenka je bil dovolj star, da je poprej bil »tigrovec«,
terorist in separatist, vračal fašistom z enakimi metodami, kar je dokazoval z
dejanji tudi še potem, ko je (slovenska ) partija prevzela vse vzvode in primat
nad primorskim uporom. Poznal je evolucijo
nadrejenih, čutil veriženje oblasti skozi doktrino zmage. Povišali so ga z našitki in umaknili v zaledje,
med manj pomembne. Šlo je tako
daleč, da so preživeli njegovega kova
iskali kasneje eksistenco v Italiji, ki
so jo poprej tako sovražili.
Kodrič, ki mu je Stjenka pred pol leta prekinil relativno
udobje v okupatorski vojski, je že 2.
junija 1943. bil na položaju, ko mu je dejansko
že zapovedoval koga naj eliminira…
Avgust Dugulin ( tov. Maks Potokar) je svoj prvi pravi kader torej potegnil iz
fašia. Gotovo v konzultaciji s slovensko partijo, ki je tako pridobila
poslušnega izvajalca. Še več. Kar je
ustrezalo partiji, je tudi njemu. Vzajemno so odstranili narodne in rodoljubne
elemente, sam pa še vse, ki so ga poprej
poznali…
Moja nona Ivana na
poti domov. Na Avstijski meji so jim priskrbeli dokumente…
Skladno s sklepom PNOO,
Trst, 11. maja 1945., je nova oblast po priključitvi ( pred tem je cona A bila pod Angloameričani, torej v EU ), plenila
premoženje določenim. No, tudi celoten
desetčlanski KLO (krajevni ljudski
odbor) in s tem tukaj podpisani, so v
svojem času bili v fašiu. Nihče od "krajevne" vlade ni založil za "svobodo" toliko lastnih naporov, kot tisti, ki so bili odstranjeni in celo izgubili življenja....
S fantom sta po vojni pod angleško upravo (zasedbo) kupila požgano
hišo v Komnu z notarsko pogodbo z datumom 18.8.47. Pod Angleži je do 15.
septembra 1947., dokler niso ozemlja za Morganovo linijo prepustili
Jugoslaviji, veljala poprejšnja, italijanska zakonodaja. (Izredno ljudsko
sodišče, ki se je vzpostavilo po zaključku vojaških aktivnosti v maju, so
Angleži ukinili 12. junija 45. in je ponovno začelo delovati po priključitvi
15. septembra 1947. Osebje je sicer bilo isto, le navodila je prejemalo od
oblasti.)
Poročila sta se 24.1.48.
Zaplembni zapisnik - mnenje krajevne ljudske oblasti, katerega zaključek
prilagam, nosi datum 12.2.48. - torej nekakšno (slabo) - poročno darilo.
Zaplembna odločba poprejšnjemu lastniku nosi datum 14.3.48. (Okrajno sodišče
Sežana, odločba 60/48), v zemljiško knjigo je sledil vpis že po 8 dneh ! Ovadbo
proti njemu, torej proti prejšnjemu lastniku, da je vojni zločinec, je podal prvopodpisani
sosed z zamudo, torej šele po zaplembi
in nosi datum 29.3.48.
Skratka, tisti, ki se jih je, ko je pomagala partizanom ( tukaj bi morali Primorci za obdobje upora do leta 43. uporabljati za svoje partizane kak drug izraz, saj še niso nosili zvezd - teta rdeče zvezde dejansko v svoji dobi ni poznala) bala, so par let kasneje izvedli levitev v partijo, ki jo je sovražila kot poprej fašio ali pa še bolj, ostali avantgarda in jo 12. februarja onemogočili. Sodišče je zaplembo potrdilo z odločbo 14.3., prepis v premoženje, katerega upravljalci so bili (bivši fašisti), je bil v Zemljiški knjigi izvršen 22.3. , torej v 36 dneh !
Dejansko sta bila leta 1948. s tem odvzemom še najbolj prizadeta
moja teta in njen mož, ki sta mimogrede bila oba tudi na »pravi strani«.
Premoženje je po padcu režima leta 91., bilo mogoče skozi proces denacionalizacije ponovno
pridobiti. Trajalo je 16 let, z nemalo presenečenji, vrnjeno jima je bilo v
denarju (obveznicah) približno petina realne vrednosti.
